Južni polobli naproti 🇿🇲 🇹🇿
Žirafe, hijene in afriški sloni,
slapovi, čitenge in Airtelov money,
nšima, maize, Južni križ, šiling in kvača,
papaja, termiti, banana, palača,
svahili, Toyota in suženjska muka,
to zgodbo oznanja ti Lukachev Luka.
Sobota, 7. 6. 2026 (1. dan)
Mračno jutro. Sinočnje kaplje na asfaltu se še niso dodobra posušile, ko miren ljubljanski zrak natanko ob šestih preseka eden najnadležnejših zvokov na modrem planetu, glas budilke. Ampak danes je zadeva drugačna, njen zven je pravzaprav prijeten. Čas je za let na južno poloblo, prvikrat v žiznju tvojega skromnega pripovedovalca, dragi bralec. Moja draga Julija ❤️ se skupaj s kolegicami in kolegom že poltretji mesec nahaja na humanitarno‐medicinski odpravi v daljni in eksotični Zambiji. Greh bi bil, če take priložnosti ne bi izkoristil za obisk svoje bodoče žene in podekvatorske Afrike. Po šmarnskem zajtrku, šalici barkafeja in slovesu od Marsa 🐾 s taščo Lelo vzameva pot pod kolesa njene škode in na poti pobereva mojega sopotnika Andraža, bolj znanega pod partizanskim nadimkom Andi. Čez dva ducata minut se že znajdemo na Bərənku, kot kraj z našim največjim letališčem imenujejo Zgornji Kranjci.
Slovo, prijava na let in kontrola, ki poskrbi, da niti slučajno ne bi teroristično v mednarodne vode pretihotapila več kot deci vode, minejo hipno. Bistveno dlje naju z Andijem zadržuje dodobra zarjavel in načet ročni nogomet. Ni tako hudo, kot če bi igrala na Maksimirju, končen rezultat pa, če verjameš dvema poštenjakoma, znaša dve proti dva. Krajšo epoho ubijanja časa prekine vkrcanje na turški 321-ti airbus, ki nas v dobrih 120 minutah ob spremljavi dejansko okusne prehrane zategne na gigantski carigrajski aerodrom. Let prema jugu je bolj kompliciran kot Barcelonina pot proti golu v najboljših časih tiki-take, saj ga sestavljajo po štirje vzleti in pristanki. Prav zato je po prvi etapi v Türkiye cajt za sicer res prašičje drago osmansko kavo. Impozantno carigrajsko letališče z Andijem prečeševa po širokem in dolgem, potem pa napoči čas za drugo četrtino: pot v Adis Abebo, prestolnico Etiopije.
Let čez turško zaledje mimo Cipra in Kaira ter čez Saharo poteka lenobno mirno. Z Andijem spričo teme ne uspeva uzreti Sueškega prekopa ali leska puščavskega peska, nama pa v uteho brbončice poboža res okusna govedina z džuvečem, začinjena po turških manirah. Temačno brezdelje razbije ogled Bugonie, zelo dobrega filma lanskega leta, za pet klas boljšega od nenormalno zanič Ene bitke za drugo. Posvečenim na tem mestu dodajam "8/10". Po preteku dobre peterke ur prispeva na adisabebško zračno luko. Gneče v nočnem času ni, letališče pa je razen kriminalnega spodnjega nadstropja solidno urejeno. Preostane nama le, da se zlekneva na ležalnike in pričakava jutro.
Nedelja, 8. 6. 2026 (2. dan)
Ob času jutranje zarje se začne letališče počasi, a vztrajno polniti z Etiopijci in drugimi prišleki. Za šalterjem si urediva etiopske letalske karte, zatem pa se usedeva v kavarno Kategna, ki sta nama jo priporočila moja sodelavca Štefko in Gregor. Nedavna popotnika skozi glavno etiopsko letališče sta pred kakima dvema mesecema dni tukajle preizkusila slavno etiopsko kavo, ki jo mora baje vsak, najsibo ljubitelj ali neljubitelj tega toplega napitka, preizkusiti enkrat v življenju. Zvarek je res nekaj posebnega, pa tudi smešno poceni je, saj dvoje porcij denarnico tvojega skromnega pripovedovalca osiromaši le za 170 evrskih centov. Kaj hitro sledi odhod na gate (a ne spodnje hlače) D4, saj je čas za let 3. Pa ne tistega hrvaškega, pisanega z veliko, temveč za pot do Zimbabveja in njemu pripadajočega glavnega mesta Harareja.
Le nekaj miniturbulenc občasno zmoti sicer stabilno trajektorijo boeingovega širokotrupca z oznako 787. Na krovu se spet dobro najeva in poplakneva etiopsko jedačo s tonikom ob spremljavi nepogrešljive protimalarične tabletke malarona. Dvojna zaščita proti nadležni malariji – tu imate, komarji! Osiromašeni Harare in letališče Mugabejevega Robija ugledava le skozi šipe aviona, po postanku pa nastopi čas za poslednjo zrakoplovno etapo. Zambija, prihajava!
Julija ❤️! Joj, kako sem jo pogrešal! Ob izhodu z letališče naju že nestrpno pričakuje skupaj z Andijevo ženo Nežo. V najinih potnih listih se kaj kmalu znajde nova štampiljka in končno se znajdeva v objemu svojih dragih. Skupaj za lep začetek zambijske zgodbe srknemo kavo oziroma čaj v bližnji kavarni, potem pa se izpogajamo za taksi, ki nas popelje v središče zambijske prestolnice Lusake (zame delujoča mnemotehnika je bila musaka, ob kateri sva se v kretski pustolovščini mudila lani, dragi bralec). Na avtobusni postaji si nabavimo avtobusne vozovnice proti Livingstonu, domovanju svetovno znanih Viktorijinih slapov. Kaos na območju postaje je stereotipno afriški, vsi letajo gor in dol, se derejo in poskušajo prodati dobesedno vse, kar človek potrebuje in česar ne. S svojo belsko prezenco izstopamo bolj kot komedije na podelitvi oskarjev, zato nas po nakupu kart taksist zategne še do hotela.
Za obnovitev živilskih zalog se sprva odpravimo v bližnjo veleblagovnico, zatem pa na večerjo v restavracijo kenijske verige z burgerji in s piščančjimi zadevami, ki nosi ime Galitos. Vsi smo utrujeni kot sam vrag, zato po večerji pičimo direktno proti hotelu. Prvi vtis o Lusaki je čisto drugačen, kot sem si sam predstavljal Afriko. Sodobno in dokaj urejeno mesto z nebotičniki in lepimi ustanovami. Še vozijo dokaj solidno, sploh če za primerjavo postavimo Turčijo ali, Bog ne daj, Iran. Vseeno v nočnem času spričo številnih prežečih nevarnosti turistični delavci odsvetujejo pohajkovanje po mestu. Alkohol, ki ga tod pijejo v hektolitrih, in strah pred neznanim lahko v temi sprožita marsikatero nepriliko. Sledi le še partija taroka, zatem pa kratek, a zelo sladek spanec.
Ponedeljek, 8. 6. 2026 (3. dan)
Natanko ob pol petih nas še v trdi temi pred hotelom pričakuje gospod taksist, ki nas popelje do avtobusne postaje. Kljub jutranji uri je množica precejšnja, nekaterim domačinom se od daleč vidi, da njihovi krvi vlada nekaj promilov alkohola. Med skorajšnjim pretepom dveh vročekrvnežev se vkrcamo na avtobus lokalne družbe UBZ in nekaj minut po pol šestih odrinemo proti zahodu. Predmestja Lusake so še vedno lepo urejena, sčasoma pa obcestne vasice postajajo vedno bolj afriške. Pokrajina nekoliko spominja na Sredozemlje, le da v kopenski Zambiji morja ni moč uzreti. Cesta je v zelo solidnem stanju, vaške tržnice so vselej močno improvizirane, ženske pa nosijo pisana oblačila, imenovana čitenge, in cekre z več kilogrami na svojih glavah. Prizori, kot jih lahko Evropejci ugledamo le v filmih. Kratek postanek nekje Bogu za hrbtom izkoristimo za obisk pekarne, zatem pa že kaj kmalu nadaljujemo potovanje proti jugozahodu.
Nekajurna vožnja z domnevno hitrostjo krepko preko 100 kilometrov na stensko uro ob občudovanju neverjetnih afriških kulis zdrvi mimo. Livingstone, nekdanja prestolnica Rodezije (predhodnice Zambije), se naslika pred našimi očmi. Po sprehodu do hostla Jollyboys se nastanimo v sobanah, zatem pa za relaksacijo ob ledeni kavi ženski del pomoči noge, moški del populacije pa celotna telesa v hladno bazensko vodo. Zunanja temperatura je okoli 30 Celzijev, zategadelj hlad od znotraj in zunaj dodobra prija našim teleščkom.
Trebuhi nam po sončenju in počitku že pošteno krulijo, zato se odločimo, da gremo večerjat v restavracijo Waterfront ob reki Zambezi. Tam sta Julija ❤️ in Neža že bili ob prejšnjem obisku jugozahoda Zambije, zato nama iz izkušenj napovedujeta razvajanje brbončic in očesnih paličic ter čepkov. Ob času sončnega zahoda okoli 19.00 hours, kot v zambijskem narečju poimenujejo čas, na mizo prejmemo hamburgerje, mesne zavitke, lokalno dragocenost nšimo in še kaj, prava specialiteta pa je pečen krokodil na palčki s pripadajočo zelenjavo. Ako ne bi prijazni kelnarji povedali, da so na krožniku prinesli mes tega plazilca, bi človek gotovo pomislil, da je to piščanec. Po plačilu v zambijski valuti, kar malo nenavadno imenovani kvača, se z Yangom, ustreznikom našemu Uberju, za male pare odpravimo nazaj do hostla. V trdi temi tvoj skromni pripovedovalec prvikrat v življenju občuduje ozvezdje Južnega križa, prvikrat igra družabno igro Skyjo in neprvikrat v Afriki stakne prebavne težave.
Torek, 9. 6. 2026 (4. dan)
Noč je bila divja in tekoča. Glavni osumljenec za to je žepek iz včerajšnje pekarne, v katerem so govedino pripravili kot steak (ne, kar se tiče okusa, temveč rožnate sredice). Po obisku lokalne štacune se napokam s krekerji in z riževimi kolači, vse to poplaknem s kokakolo, na vrh vsega pa požrem tabletki probiotika in lekadola. Vse po nareku moje zlate doktorice Julije ❤️, ki vselej bdi nad blagostanjem tvojega skromnega pripovedovalca, dragi bralec. Ker si želimo v suhe denarnice prejeti nekaj gotovine, se odpravimo do kioska, če lahko temu sploh tako rečemo, oziroma neke kolibe z napisom Airtel. To indijsko-britansko podjetje je poleg južnoafriškega MTN-a in domačega Zamtela ena izmed treh firm, ki ponujajo mobilniške storitve in omogočajo brezgotovinsko poslovanje, saj debitne in kreditne kartice tod neradi sprejemajo. V nekajminutnem procesu Julija ❤️ z računa dvigne okroglega tisočaka kvač, približnega ustreznika našemu 50-evrskemu bankovcu, nato pa z Yangom ob izognitvi skorajšnjega karambola s prastaro toyoto corollo prispemo do vstopne točke za Viktorijine slapove.
Pred vstopom v kompleks si pri enem izmed neštetih mešetarjev pridobimo pelerine in crocse, zatem pa se znajdemo pred nadveličastnim prizorom. Domačini so nekoč bili vztrajno verjeli, da tod prebiva dober rečni bog Nyami-Nyami (:D), ki si ga s svojo prezenco niso drznili (z)motiti. Posledično je slapove šele v 19. stoletju raziskal britanski pustolovec in zdravnik, dr. David Livingstone, in jih poimenoval po svoji kraljici Viktoriji. Ako Evropejci ne bi bili tako zaverovani vase, bi jih imenovali s staroselskim imenom Mosi-oa-Tunya, kar v prevodu pomeni "grmeči dim". Strici so mi povedali, da je junij pravšen čas za obisk tega naravnega čudesa, saj je vode ravno dovolj, da lahko vodopad občuduješ v vsem njegovem sijaju, in dovolj malo, da prš ne zastre celotne kulise z razglednih točk. Skozi leta je slapove izklesala reka Zambezi, ki danes dodatno služi kot meja med Zambijo in Zimbabvejem. Izredno zanimanje nad tem geografskim čudesom prevlada nad mojo slabostjo tako kot Mars 🐾 nad drugimi lajajočimi bitji, hoja čez mostiček, vlaga v zraku in delno tlakovana potka pa prav tako dobro denejo počutju.
Številne fotografije in sebki (ena najbolj skominastih slovenskih besed) s čelne strani slapov, zatem pa se odpravimo na zgornji tok Zambezija pred velikim prepadom. Nad breznom si ob brzicah naberemo novih moči, sledi pa spust po strmi poti do rečnega obrežja že večkrat omenjenega Zambezija, specifično do kotanje, imenovane Vreli lonec. Pot mimo številnih solidno neagresivnih pavijanov je na hipe dodobra strma, tako da nas ne čudi, da višina padca slapov na določenih punktih dosega dobrih sto metrov. Je pa pot vredna vsakega koraka, saj se človek na skalnati obali prijetno utrujen in osvežen spričo vodnih kapljic zares umiri in le občuduje darove matere narave. Ne dubajski šejk ne monaški princ nista zmožna zgraditi česa podobnega. Tako mogočnost lahko ustvari le Mati Narava.
Pot navkreber brzo mine, po zadnjih pogledih na impozantnost zapustimo kompleks in vrnemo pelerine ter obutev. Seveda se ne zmoremo izogniti vseprisotnim prodajalcem, pri katerih z Julijo ❤️ nabaviva nekaj spominkov. Handlanje je tukaj prav tako prisotno kot bučno olje v prekmurski solati, zatorej se zmeniva za dobro ceno za spominke s trgovcem v dresu Združenega Manchestra. No, ja, naj mu bo. Vsaj Benjamina Šeška in prijaznost pozna. Marsikateri Slovencelj ne premore poznavanja nobenega izmed dveh. Še Yango in trgovina, nato pa prispemo v hostel. Po večerji iz zambijske verige restavracij Hungry Lion za trojico popotnikov in krekerjev za tvojega skromnega pripovedovalca sledi le še uspavanka in nočni program.
Sreda, 10. 6. 2026 (5. dan)
Neži in Andiju ponoči zaradi okvare terenca odpovejo nekajurni safari do nosorogov, ki se mu midva z Julijo ❤️ iz preventivnih razlogov in hudega pomanjkanja stranišč odpoveva. Ampak nič ne de, kajti sam sem močno boljši in bolj židane volje kot naš bivši kmetijski minister Dejan, zato skupaj pozajtrkujemo in se odločimo za alternativo: Livingstonski muzej. Še pred tem si na postaji nabavimo karte za jutrišnji prevoz za Lusako. Pred muzejem nas pozdravi skupina lokalcev s tradicionalno afriško glasbo in plesom, po nakupu vstopnic pa se znajdemo v drobovju kulturne ustanove. Muzej je lepo urejen in strukturiran po kronološkem vrstnem redu, se pa vmes znajdejo tudi sobana z nagačenimi živalmi, prostor, ki prikazuje tradicionalno bivanje Zambijcev in napredek, ki je v 20. stoletju prežel deželo, ter posebne hale, denimo ona, posvečena dr. Livingstonu. Dragi bralec, sprosti mišice, odpri kako pločevinko ore ali kokte in se udobno namesti. Sledi prvo poglavje afriške zgodovine! Takoj, ne šele po oglasih!
Danes približno 20-milijonsko območje Zambije je v davni preteklosti vključevalo mešanico najrazličnejših ljudstev, ki zore današnjega dne zaradi takih in drugačnih razlogov niso dočakala. Nekje v 14. ali 15. stoletju je ozemlje zbog večno spomladanske klime in rodovitne prsti v oči padlo različnim plemenom. Tongovci so poselili jug ob reki Zambezi, danes prevladujoči pripadniki ljudstva Chewa so zasedli vzhod ob Malaviju in s sabo prinesli jezik nyanja, Bembe so šle na sever, zapad pa je preostal še danes dokaj samosvojim Lozijem. Življenje se je do zgodnjega 19. stoletja odvijalo v vsakodnevnem taktu, ob katerem lahkega življenja domačini gotovo niso poznali. Ravno v tem času so hitrorastoči in vojaško usmerjeni Zuluji s svojimi potezami v Južni Afriki sprožili domino-efekt preseljevanja ljudstev na črni celini, kar je vplivalo na to, da je bilo mnogo predhodnikov Zambijcev bilo razseljenih in tragično pahnjenih v suženjsko prodajo na tržnicah Zanzibarja. Nekje v tem času je na te kraje padla še temnejša senca: Evropejci. Berlinska konferenca je leta 1885 Zambijo skupaj z Zimbabvejem imenovala kot novo deželo Rodezijo in jo pripisala Združenemu kraljestvu. Pripadnost britanski kroni je popolnoma predrugačila deželo, privatniki so odpirali rudnike, dežela pa je vstopila v novo ero. Ero ropanja in nasilja.
Z obilo novimi podatki v glavah se vrnemo v hostel, kjer si večina odprave privošči različne vrste kav, sam pa pepsi po bivšem receptu, kot so ga pri nas polnili v dobrih starih časih. Še steklenica s črnim napitkom je stara kot Mati Zemlja. Kratek prigrizek nas okrepča in nam da novih moči za nadaljevanje popoldanskega programa, ki obsega vodni safari na Zambeziju z ladjico. Vkrcamo se na bus, ki v zelo divjem ritmu pripelje po nas, po četrt ure pa se znajdemo na obrežju Zambezija v neposredni bližini restavracije Waterfront, kjer smo predvčerajšnjim pokusili krokodila. Križarjenje obljublja prekrasno panoramo na zahajajoče Sonce nekje pod bocvanskimi in namibijskimi planjavami ter komplet za potešitev lakote in žeje med potjo. Za vse ostalo, kar vidimo, nemara kake zanimive živali, ni nobenega garanta. Zgovoren točaj večkrat doda, da več kot spijemo, boljši smo in lepše zgledamo več stvari lahko ugledamo. Etanolska obogatitev kljub modrim nasvetom ni potrebna, kajti med plovbo lahko naše oči ugledajo množice ptičk, povodnih konj, krokodilov in celo žiraf. Res imamo srečo! Večerja v času sončnega zahoda, razgledi na rečne otoke in bližnji Zimbabve z bujno favno in floro, zambijski koktajli in najboljša družba. Kaj si človek lahko želi še lepšega!
Ko se Sonce naposled poslovi v daljavo, se v nekaj minutah zrak dodobra ohladi. Ni kaj, taka je podekvatorska Afrika v hladni sušni dobi. Pred odhodom z ladjice se spoprijateljimo s poslovnežem iz Južne Afrike, ki se ukvarja z gradnjo bazenov, zatem pa se z avtobusom vrnemo v hostel. Tam je že vse nared za tradicionalni sredin kviz znanja, ki ga seveda ne smemo izpustiti. Dobro nam gre, določen čas smo celo na drugem mestu, na koncu pa znotraj sistema, ki zlahka omogoča goljufanje, zaključimo kot peti. Kakorkoli, poglavitno je, da se zabavamo, vmes se spoprijateljimo še z Nizozemci, ki nam podajo obilico uporabnih nasvetov za potovanje po Tanzaniji. Lep konec lepega dne.
Četrtek, 11. 6. 2026 (6. dan)
V jutro četrtega dne tedna se zbudimo za mišjo dlako pred sončnim vzhodom, saj je nastopil čas, da zapustimo Livingstone in, posledično, jugozahod Zambije. Ob prihodu nas UBZ-jev sodoben avtobus že pričakuje. Po isti magistrali nas ob številnih prehitevanjih, ob katerih bi zamrznila kri celo Kimiju Räikkönenu, mimo zloglasne pekarne na avtobusni postaji v kraju Monze in neštetih obcestnih bivališč termitov hladnokrven voznik popelje do Lusake. Skozi kaotično postajo, kjer mrgoli več čudakov kot v Lynchevih filmih, se z rukzaki in s kompletnim bagažem prebijemo do veleblagovnice Levy, kjer se nažremo v Lačnem levu in napijemo nagravžne vijolične Mirinde, zatem pa v sproščenem vzdušju pričakamo voznika Bena.
Šoferju sprva privoščimo piščančje kosilo, zatem pa želimo naročiti še sladoled, a nam uslužbenci povedo, da mašina za njegovo kreacijo ne deluje. V Afriki je običajno, da če stvar ne dela, pač ne dela. Glavno, da jo imajo, kdo bi se sekiral, ali se jo da uporabljati. Kakorkoli, spravimo se v toyoto in gospod Ben nas zapelje v lusaško popoldansko gnečo. Tako kot v drugih bivših britanskih kolonijah vožnja po navadi poteka po levi strani, včasih pa se ravna prosto po našem največjem pesniku. Na razgretem asfaltu absolutno kraljujejo Japonci, predvsem Toyota in Honda. Mimo sumljivih tržnic in visokih nebotičnikov se skozi kaos prebijemo do obrobja mesta, kjer vožnja v času sončnega zahoda nekje okoli šestih končno steče kot po putru. Gospod Ben pritiska ubogo toyoto kot Franc v sloninsadežnem Levem pasu, obratometer skoraj konstantno sega preko oznake 4500 na minuto, prehitevamo pa vse živo in neživo.
V poldrugi uri naposled prispemo do Nangome, kjer srečamo še preostale borce in humanitarce na odpravi: par deklet, krščenih kot Hana in Klara, in dolgoletnega prijatelja Nika. Združeni v raznolikosti se zapletemo v pogovor, Andi in tvoj pisec pa se razgledata naokoli po Slovenski hiški, vselej namenjeni slovenskim odpravam. Po tem ko se trači in novosti razširijo in se srčni utrip po dolgo pričakovanem srečanju naposled umiri, je čas le še za spanje na drugem delu našega ljubega sveta.
Petek, 12. 6. 2026 (7. dan)
Zjutraj gredo pridni punce in Niko opravljat svojo medicinsko dolžnost na različne oddelke Misijonske bolnišnice v Nangomi. Bolnico so pred več deset leti na noge postavili slovenski misijonarji, danes pa celoten misijonski kompleks poleg tega obsega cerkev in bivališča za zdravnike, duhovnike ter sestre redovnice. Julija ❤️ se odpravi na Nzimo, ginekološko-porodnišnični oddelek, kjer pomaga nosečnicam, dojenčkom in novopečenim mamicam, midva z Andijem pa medtem pokukava v zobozdravstveno drobovje bolnice. Od prvega do zadnjega so vsi uslužbenci prijazni in nama dovolijo opazovati preglede in posege, a kaj, ko teh kar ni in ni. Ljudje zunaj čakajo, vse pa zares poteka v afriškem času, tako da v dobrih 3 urah uspeva uzreti dva brzinska pregleda in eno delno puljenje zoba. Ordinacija je slabše opremljena kot kje v odročnih slovenskih vasicah, a se na koncu noben ne sekira in vse nekako deluje. Več govora kot o zobozdravstvu je o vseprisotnem nogometu in mundialu v Severni Ameriki. Fizioterapevt iz sosednje z lesom pregrajene ambulante meni, da je Portugalska premočna za vse ostale, midva z Andijem pa več upov polagava na Francijo oziroma Španijo. Bomo videli, kdo se bo najslajše smejal čez en mesec.
Nekje okoli poldneva se z Andijem vrneva do hiške, nakar do ene ure počasi prikapljajo še vsi ostali. Kot osmi skozi podboj vrat stopi Isaac Banda (Banda je eden bolj priljubljenih zambijskih priimkov), bolnišnični inštrumentar, v prostem času pa pridigar, nepremičninski poslovnež in v času našega obiska turistični vodnik. Po pozdravu in uvodnih razgovorih z dvema novoprispelima popotnikoma se odpravimo na sprehod do njegove hiše dobre pol ure hoda po prašnih vaških cestah. Med potjo mimo bananovcev, neštetih trgovin, šole, improvizirane cerkve in kmetij nam gospod Banda razloži in osvetli marsikateri zgodovinski detajl in vselej doda svoj pogled na razloženo situacijo.
Ob prihodu do domovanja nas pričaka njegova družina, nakar nas po razkazovanju svojih zdajšnjih in bodočih projektov Isaac povede v hišo. Tam nas pričakuje tradicionalno zambijsko kosilo: nšima. Zambijci živijo za nšimo in nšima živi za Zambijce, tako kot Turki za kebab, Brazilci za žogobrc in Slovenci za hrvaško morje. Nekateri se celo pohvalijo, da nšimo jedo za zajtrk, kosilo in večerjo. Napetost bi, dragi bralec, najbrž lahko sedaj rezala z nožem, zato naj ti povem, da je nšima neke vrste koruzni zdrob iz hecne sestavine, ki ji hecno pravijo mealie meal oziroma maize v nepredelani obliki. Taka suha stvar sama po sebi težko steče po goltancu, zato ji vselej dodajo poljubne priloge, navadno zelenjavne, ob nedeljah in praznikih pa tudi pečenega piščanca. Pogovor ob futru je živahen, gospod Banda pa nam razloži prenekatero staroselsko tradicijo. Odličnemu kosilu sledi tipičen fermentiran napitek iz, ne bi uganil, koruze, prelite z vodo in obdane z izdatno mero sladkorja. Ob sončnem zahodu nas nadprijazna družina le izpusti iz svojih krempljev gostoljubja in tako se po poti skozi prvotno naselje Nangome vrnemo v misijon. Dolge večerne urice nam zapolni nadgrajen in krepko boljši Uno, poimenovan Bruno.
Sobota, 13. 6. 2026 (8. dan)
Za srečen začetek vikenda se naša zdravniška skupina odloči, da Andija in mojo malenkost popelje na bližnjo Slovensko oziroma Nangomsko goro. Masivna planina v višini mariborske Pekrske gorce ponuja tako rekoč edino pohodniško pot navkreber v bližnji okolici, saj je pokrajina dokaj ravninska. V jutranjih urah je zrak dokaj hladen, žal pa tako kot povsod v Zambiji vsenaokoli leži precej smetja. Približno polurni sprehod do telefonskega stolpa na gori vsem dobro dene, zato se polni novih atomov energije sprehodimo še mimo trgovine, kjer si priskrbimo nekaj osnovnih potrebščin.
Ura odbije eno, zato je čas za odhod na kosilo k lokalnemu župniku Thomasu. Po dobrodušni dobrodošlici nas Oče popelje na vzorno urejen vrt za župniščem, kjer bolnišnični delavec kralj Richard zapali žar in že se na njem cmarijo ostanki piščančkov in kravic. Seveda iz kuhinje priromajo še nšima in različne priloge, nato pa je vse nared za slastno gostijo. Med kosilom se nam pridruži še Oče Francis in tako skupaj ob prijetnem klepetu nafilamo svoje želodčke. Oba duhovnika se zelo razveselita daril iz naše ljube domovine: Thomas prejme duet džezve in barkafeja, Francis pa magnetno držalo za biljardno kredo. Nasičeni se ob mraku podamo še na partijo bilijarda, kjer ekipa v sestavi novopečenih prišlekov zares grdo grdo izgublja partije proti vsakemu, ki ima pet minut časa. Julija ❤️ in Neža duhovnikoma v dar prineseta še čokoladne brownije, zatem pa kar prehitro odbije ura slovesa. Nekateri v hiški igrajo igre, spet drugi spijo, tvoj skromni pripovedovalec pa piše pričujoče vrstice.
Nedelja, 14. 6. 2026 (9. dan)
Danes je nedelja, Gospodov dan. Celotna oprava se prebudi pred osmo, saj je ob pol devetih v farni cerkvi na sporedu nedeljska maša. Skrajšani jutranji rutini sledi kratek sprehod do cerkve svetega Jožefa na drugem koncu misijona. Čeprav zamudimo nekaj minut, se Oče Thomas in ministranti šele pripravljajo, farani pa se zgrinjajo v prostorni sakralni objekt. Afriški čas, pač. Naposled se sveta maša začne. V osnovi je potek ceremonije docela klasičen in podoben, vendar je muzika tista, ki popolnoma predrugači celotno dogajanje. Domači glasbeniki igrajo venomer podobne kitarske rife, zvok iz ojačevalnika zveni tako kot studijski posnetki U2, vendar se vse kar nekako poklopi in zlije z zares čudovitim večglasjem v tipičnih afriških harmonijah. Druga točka je ples, ki ga imajo Zambijci in na splošno Afričani v krvi toliko kot povprečen slovenski lovec šnopsa. Med posameznimi točkami se cela cerkev ziba in poplesuje v ne ravno konstantnem ritmu muzikantov, nekateri ploskajo in celo vriskajo od veselja. Po dobri uri in pol se župnik Thomas med oznanili slovenski zdravniški ekipi javno zahvali, zatem pa je po blagoslovu čas za nekaj fotografij z domačini. Vsi so zelo prijazni in nam prihajajo podajat desnico ter se družit z nami. Prijaznost, kot sva jo, dragi bralec, pred leti doživela le v Iranu.
Nedeljsko dopoldne se nadaljuje z obiskom popolnoma natlačene lokalne trgovine. Na ulici lahko že v jutranjih urah zaslediš dodobra nažgane domačine, predane hlapom zambijskega piva Mosija in različnih žganic. Z novo robo pripešačimo v misijon do hiške, zatem pa naju z Andijem Neža in Julija ❤️ popeljeta naokoli po bolnišničnem kompleksu. Tako obiščemo sprejemno ambulanto, nabasan splošni razdelek Chifuntu, porodnišnico Nzimo, pediatrično krilo Mieke in administrativne hale, od zunaj pa še vržemo uč na mrtvašnico in štale s pujsi, ki jih posedujejo sestre redovnice. Vsi objekti so poimenovani po pomembnežih, ki so soustvarjali misijonsko bolnico in so pomembno pripomogli k razvoju Nangome. Na splošno je v ambulantah za bolnike kar dobro poskrbljeno kljub pomanjkanju najsodobnejših aparatur, kot jih poznamo v Evropi.
V hiški že omamno diši po odličnem Nikovem testeninskem kosilu z dodatkom sojinih koščkov in zelenjave. Po obroku pričakamo prihod sester Veronice, Prisce in Dake, ki jih pogostimo z dobrotami izpod pridnih parov rok Klare, Hane in Nika. V večernih urah nas sestre zapustijo, v goste pa pride doktor Mbambo, glavni zdravnik nangomske bolnišnice. Takoj se spravimo za mizo, kjer po tradiciji igramo zelo posebno različico Enke in nadgrajeni Bruno, imenovan Bruno Flip Switch. Če te, dragi bralec, zanimajo podrobnosti, me le ob priliki pocukaj za rokav. Če le ne bom imel oblečene brezrokavne majice. Zvečer pomagamo Hani pri peki slanih rogljičkov, ob desetih pa z Andijem na računalniku naštimava prenos tekme med Japonsko in Nizkimi deželami ter uživava v četverici zadetkov.
Ponedeljek, 15. 6. 2026 (10. dan)
Naši medicinci še zadnjikrat odhitijo na jutranji sestanek, kjer se poslovijo in pofotografirajo z zdravniškim osebjem. Klara se spričo prevzema avtomobila iz krempljev servisa odpravi v Lusako, Niko pa zaradi manjših težavic z vizumom v bližnje mesto Mumbwa. Z Andijem zamesiva langaš, nato pa nas čaka pospravljanje in čiščenje hiške, medtem ko lokalni otroci prihajajo risat in se igrat. Tudi sam jim demonstriram svoje nadizvrstne risarske sposobnosti in se ob tem zame dodobra nenavadnem početju lepo sprostim. Ravno nalašč za drugo lekcijo zambijske zgodovine.
Britanci so v mladi koloniji Rodeziji kot sporazumevalni jezik brž razširili angleščino in odpirali rudnike na vseh mestih, kjer je obstajala vsaj trohica upanja za odkritje zlata. Seveda povprečen Zambijec od tega ni imel veliko. Navrh vsega je kolonialna vlada uvedla tako imenovani davek na kočo, ki ga je bilo primorano plačevati sleherno zambijsko gospodinjstvo. Zaradi teh in drugih razlogov je leta 1924 ozemlju namesto nastavljene lokalne vlade direktno zavladal London, enajst dolgih let pozneje pa je za novo administrativno središče bila imenovana centralna Lusaka. Kljub temu domačini z nadvlado niso bili zadovoljni, doktor Kenneth Kaunda pa je po drugi svetovni vojni s svojo nacionalistično stranko postajal vse bolj nevaren za kolonialne oblasti. Po Čačačajskem gibanju je v državi dokončno zavrelo in leta 1964 je Severna Rodezija naposled postala samostojna in poznana pod imenom Zambija. Kot se to rado primeri, se je tudi prvi zambijski predsednik, dr. Kaunda, držal svojega stolčka kot Irec šanka. Država, ki je skupaj z Jugoslavijo sodelovala pri neuvrščenih, je medtem tonila vse globlje v političnem in ekonomskem pogledu. Veter sprememb je v deželi zavel šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je opozicija na volitvah dokončno posekala razraščene korenine Kaunde in njegovih sodelavcev. Za razliko od bližnjega neDemokratičnega Konga ni Zambija nikoli zapadla v anarhijo, se pa raja vse do današnjih dni sooča s precejšnjo revščino, z AIDS-om, alkoholizmom in drugimi naravnimi neprilikami. Kljub skromnemu življenju dandanes deluje večina domačinov srečnih. Za razliko od hektične Evrope je časa v Zambiji vselej na pretek.
Zgodovinsko razmišljanje prepodi zvok naših želodčkov, zato si pripravimo kosilo v postavi langaša in zelenjavne spremljave. Po obroku se pri nas spet pojavijo strašno simpatični otroci, ki se igrajo in rišejo zdaj z enim, potem spet z drugim članom odprave. Piše se naš zadnji dan v Nangomi, zato se na obisku zvrstijo številni uslužbenci misijonske bolnišnice, ki so v preteklem trimesečju stkali prijateljske vezi z našo peterico mladih zdravnikov. Z Andijem tako spoznava dr. Kifwabantu, neločljivo dvojico Henryja in Gifta, zatem pa še gospoda Jereja, ki se k naši odpravi pridejo poslovit in zahvalit za vso pomoč in delo v bolnici. Z Andijem zunaj na žaru spečeva koruze, Neža razmačeta gigantsko papajo, zraven pa srkamo malo vinčka in pivčka, tako da se nangomska zgodba zaključi v stilu.
Torek, 16. 6. 2026 (11. dan)
Zbudimo se okoli šestih v plašču skoraj popolne teme. Zaradi leta v Tanzanijo je treba učinkovito spakirati prtljago, poleg tega pa moramo dokončno počistiti hiško, vreči kaj pod zob in urediti še zadnje tehnične podrobnosti. Slehernemu smrtniku je težko zaradi odhoda, vendar je morala kljub temu na visokem nivoju. Nekje po deveti uri na dvorišče z veliko toyoto zapelje gospod Ben, ki mojstrsko na streho karjole naloži in spretno priveže našo prtljago. V avto se nas stlači deset smrtnikov, poleg nas še sestra Veronica in še neka druga gospa, ki ima v Lusaki opravke. V udobno hitrem tempu drvimo po podeželskih cestah Zambije do Lusake, kjer se skozi gnečo prebijemo do letališča dr. Kennetha Kaunde, ki sva ga, dragi bralec, v zgodovinski luči spoznala malce poprej. Še slovo od sestre Veronice in voznika Bena, zatem pa se podamo v drobovje mednarodnega terminala.
Letališče od znotraj sumljivo močno spominja na zagrebško zračno luko. Mednarodni leti so večinoma omejeni na prestolnice in pomembnejše kraje bližnjih držav, zato gneče v objektu ni. Na enem izmed informacijskih prikazovalnikov opazimo, da bomo namesto treh popoldne zaradi težav z osebjem vzleteli šele zvečer okoli osme ure. V eni izmed restavracij tako za kosilo naročimo svoj poslednji zambijski obrok, ki pri Juliji ❤️ predstavlja piščančji zavitek s krompirčkom, tvoj skromni pripovedovalec pa si rajši privošči hamburger. Od incidenta z žepkom z govedino pač ni za tvegati. Za dodatno energijo si naročimo še kave, nekateri vroče, spet drugi ledene, zatem pa oddamo kufre, prejmemo izstopne pečate in se utaborimo nekje v brezcarinskem prostoru. V dobri družbi čas hitro odleti mimo, in že je čas za vkrcanje na boeingov 787. Najbolj zakon doživetje pri tem je, da daljavo kakih 250 metrov od izhodnih vrat letališča do aviona prehodimo kar peš po letališki ploščadi, kar je v Evropi le oddaljena preteklost. Zbogom, Zambija! Zdesetkano letalo nas z mirnim tekom povede čez vzhodno Zambijo in Malavi do največjega tanzanijskega mesta, Dar es Salaama. Ob pristanku urne kazalce prestavimo za 30° v sourni smeri, prevzamemo prtljago in v pretiranem hladu na kovinskih stolih dokaj neudobno prebijemo noč.
Sreda, 17. 6. 2026 (12. dan)
Letališki zajtrk tokrat poteka ob spremljanju nogometne tekme med Avstrijo in Jordanijo, ki se zaključi z zmago naših severnih sosedov. Moja Polavstrijka Julija ❤️ in tvoj skromni pripovedovalec sta ob tem seveda navdušena. Po jedači si uredimo Vodacomove kartice SIM, potem pa se počasi prestavimo na predpotopen stari terminal, dandanašnji večinoma namenjen za notranje lete. Uslužbenci so opazno bolj neprijazni kot zambijski in kažejo toliko volje do življenja kot povprečna ruska blagajničarka. Med čakanjem na popoldanski let po ostarelih zvočnikih odzvanja svahilščina, ki je uradni jezik v Tanzaniji. A o tem več kdaj v prihodnje.
Bombardierjevo letalo nas v scenskem in bržčas najkrajšem letu naših življenj popelje na Zanzibar. Tam opravimo krajši postanek, zatem pa odletimo v severno Tanzanijo, natančneje v mesto v velikosti dveh Ljubljan z imenom Arusha. Krajšemu barantanju s taksisti sledi vožnja do Hostela Banana na drugi strani turističnega mesta. Pokrajina je popolnoma drugačna od tiste, ki smo je bili vajeni v Zambiji, kajti rastje je bujno in polno klorofila. Podnebje je dokaj tropsko: veliko je dežja, vendar temperature čez dan v tem delu leta dosegajo komaj kaj čez 20 stopinj.
Uslužbenci Banane nam razkažejo okolico kmetije z neštetimi bananovci. Velik delež hranil, ki se uporabljajo v kuhinji, pridelajo v domačih rovtah, tako da so kava, banane in čaji na voljo popolnoma zastonj v neomejenih količinah. Pa vseeno vsi preživijo. Vas gledam, HACCP. Sprva se razporedimo po sobah in razpakiramo nahrbtnike, nato pa v gostilnici naročimo večerjo. Neuradno plačilno sredstvo v Tanzaniji je amerikanski dolar, v katerem je navedenih veliko cen za turiste. Vsakodnevno poslovanje kljub temu poteka v avstrijskem pridihu, saj Tanzanija uporablja šilinge, pri čemer enoevrski cekin ustreza približno 3.000 tanzanijskim šilingom. Evropejcem prilagojena večerja je okusna, čeprav količinsko dokaj pičlo odmerjena, nogometna tekma v ozadju med Portugalsko in DR Kongom pa ni žogobrcni presežek. V severnotanzanijskem večernem hladu ob ognju odigramo še partijo ali tri sproščujoče igre Saboterja, preden se utrujeni odmajamo v tople in udobne postelje.
Četrtek, 18. 6. 2026 (13. dan)
Ob zajtrku, sestavljenem iz jajčne omlete, palačink in tradicionalnih tanzanijskih ocvrtkov, ki spominjajo na naše miške, se odločimo, da bomo z vodnikom obiskali bližnje slapove. Niko se v nasprotju z ostalim delom odprave odloči, da se bo udeležil kuharske delavnice, ki je prav tako na voljo v sklopu hostelskih aktivnosti. Nekaj minut po pol enajstih se na dvorišču naslika lokalni vodnik Armani. Takoj se pohvali, da je Masaj in nam med potjo proti rečnemu toku razloži marsikatero zanimivost o svojem ljudstvu. Denimo to, da ima vsak Masaj s kromosomom XY ob vstopu v polnoletnost in sledečem obrezovanju 7-letno izobrazbo, v sklopu katere se nauči vsega potrebnega za zakonsko življenje in varovanje skupnosti. Ali ono, da je prva žena Masaja pravzaprav deljena roba med vsemi sorojaki iz iste generacije, ki so skupaj prestali šolanje.
Makadamska cesta, ki vodi skozi vasi nedaleč od Arushe, je kriminalna in je bolj ali manj prevozna le za mopede in resna terenska vozila. Pokrajina je zelena, z neba malce rosi, hiške pa na prvi pogled izgledajo nekoliko bolje kot v Zambiji. Po drugi strani pa so se nam ljudje na ulici v Zambiji zdeli bolj prijazni. Kakorkoli, naš vodnik Armani je zares prijazen in poln informacij, vmes se nam na poti pridružita še drugi Masaj in desetletnik, ki si želi postati turistični vodnik in se zato po lastni volji privaja za svoje bodoče poslanstvo. Netlakovana pot se počasi prelevi v ozko stezico, ki vodi po hribu navzdol, kjer prečkamo ledeno rečico, zatem pa spet navkreber. Po kratkem spustu naposled zagledamo njegovo veličanstvo, zgornji slap v sklopu dvojnega slapu. Spustimo se do zgornjega toka reke in brodimo po osvežilni vodi, se poslikamo pri tretjem slapu in si dvojni slap ogledamo še iz žabje perspektive. Sprehod je strašno vznemirljiv, varnostni standardi pa so pregovorno afriški, kar le podkrepi zanimivost vodno-kopenskega pohoda.
Niko je ob našem povratki v hostelski kompleks dodobra besen, saj gostinski šefe ni našel časa zanj in mu je kuharska delavnica odpadla. Organizacija v tem hostlu res ni najmočnejša točka. Kosilu sledi ogled farme, skozi katerega nas vodi kdo drug kot Armani, ki nam vnovič in zopet in znova razloži marsikatero zanimivo dejstvo o živini, bananah, flori in tukajšnji klimi. Spust do reke in pohod po vasi nazaj do farme hitro mineta, vmes nas obkolijo okoliški otroci, zatem pa na dvorišču odigramo rundo Saboterja. Večerjo prebijemo ob poskušanju lokalnih piv Serengeti in Kilimanjaro, pri čemer se nama z Andijem drugi zdi boljši. Neljubiteljici hmeljnega napitka, Juliji ❤️, pa tako ali tako noben ni povšeči.
Petek, 19. 6. 2026 (14. dan)
Zjutraj na dvorišče bananskega kompleksa zapelje gromozanski Toyotin land cruiser, iz katerega izstopi gospod srednjih let. Prijazno se nam predstavi kot Matthew, nam pa se takoj posveti, da je izbranec, ki nas bo popeljal na petdnevni safari. V svahilščini beseda "safari" označuje potovanje in je poleg sicer kenijske fraze "hakuna matata", ki nam veli pomanjkanje skrbi in jo vsi poznamo iz Levjega kralja, najbrž edini znani košček tega jezika vsenaokoli po svetu. Kot materni jezik svahilščino pravzaprav govori dokaj malo ljudi, je pa uradni jezik v Tanzaniji (in tudi v nekaterih okoliških državah), ki ga za uradno sporazumevanje uporabljajo vsa plemena v deželi.
Deževno in oblačno vreme, ki nas spremlja med vožnjo skozi Arusho, ne obeta najlepšega dne, vendar se že v predmestjih nebo nekoliko razkadi. Počasi, a vztrajno postaja nebo vse svetlejše, svinec na termometru pa počasi leze proti višjim temperaturam. Razmere so kot nalašč za obisk najbrž drugega ali tretjega najbolj znanega tanzanijskega narodnega parka z imenom Tarangire. Takoj po vstopu mimo zapornic dvignemo premično streho toyote in že se pred nami začnejo slikati zebre, najrazličnejši ptiči, baobabi, žirafe, sloni, Pumbe in Timoni. Vmes v daljavi ugledamo celo leoparda, bizona, noja in levinjo. Nisem si predstavljal, da je treba znotraj parka prevoziti le nekaj 100 metrov, preden tvoj par oči ugleda novo čredo nam docela eksotičnih živali. Z že malce naveličanim Matthewom se v enega izmed kampov odpravimo kósit, zatem pa v neverjetnem tempu po makadamu zapustimo narodni park. A veš, dragi bralec, kateri avto gre sto na uro po makadamu? Službeni.
Makadam se umakne solidnemu asfaltu, cesta pa nas pelje proti našemu današnjemu prenočišču nedaleč od jezera Manyara. V kompleksu se udobno namestimo in prebijemo nekaj časa pri gugalnicah, nato pa sledi večerja. Tam nas pozdravi naš kuhar Dennis, ki nas bo spremljal na celotnem safariju in nam ponudi pripravljen živež. Skupnemu prehranjevanju sledi nastop neverjetno kvalitetne tanzanijske etno-skupine, ki se ji v poznejši fazi priključi še akrobatska skupina lokalnih fantov. Beltinška banda na steroidih. Nastop traja dobre pol ure, po zasluženem mimohodu s cekrom, v katerega padajo šilingi, pa del naše odprave v sestavi Julije ❤️, Hane, Andija, Neže in moje malenkosti za lep zaključek dne ob srkanju limoninega piva Flying Fish odigra še nekaj rund Saboterja.
Sobota, 20. 6. 2026 (15. dan)
Zgodnji kos, kot bi se jutranji obrok glasil v dobesednem prevodu iz nemščine, opravimo v družbi drugih popotnikov, zatem pa se zapeljemo mimo jezera Manyara in preko meglenega prelaza na obronkih vulkanskega kraterja Ngorongoro. Srečnica Julija ❤️ edina ob robu ceste od blizu na neki točki ugleda leoparda. Skrivno znamenje za najboljšo bodočo ženo na svetu? Kdo bi vedel. Temperature na prelazu, katerega najvišja točka leži le malce nižje od Kredarice, so dan in noč nizke, ponoči se lahko temperatura spusti krepko pod 10 Celzijev. Povsem drugačna zgodba je Serengeti, saj se že na njegovih obronkih segreje na gorkih 30. Cesta je ves čas makadamska, na hipe nas premetava bolj kot povprečen UPS-ov paket, a vendar živi in zdravi prispemo do glavnega vhoda v narodni park Serengeti, kjer si privoščimo kosilo.
Beseda Serengeti izvira iz masajskega poimenovanja za neskončno ravnino in takoj lahko uvidimo, zakaj je temu tako. Prvih nekaj kilometrov steze znotraj zaščitenega območja, velikega za približno tri četrtine naše ljube Slovenije, lahko razen živali ugledaš le visoko travo in druge zeli, na horizontu pa je naslikan prazen nič. Ravnozemljaši bi se kaj lahko spotaknili čezenj, khm, khm. Živali, po drugi strani, pa imajo drugačno mnenje o tem koščku parka. Zaradi obilja flore je gazelam in ptičem jako fajn, kar seveda izkoriščajo plenilci in mrhovinarji, kot so levi, ujede in gepardi.
Bistveno bolj zainteresiran Matthew nas vozi čez vse živo razen preko živalskega kraljestva in nam ob tem razodene marsikatero zanimivost glede savanskega živalstva. Leve ob predolgem lovu zadane kap in posledično lovijo iz zasede, geparde bi ob polnem diru ujel radar na pomurski (pol)avtocesti, zebrini geni so bližje oslu kot konju, slonja družba pa je organizirana kot matriarhat. Čas v savani med opazovanjem levov, zeber, orlov in gazel drvi z neverjetno naglico. Vmes uspemo ugledati celo geparda, ki se je pred trenutki namastil s še vedno odprto antilopo, in ne ravno lepo, a za ekosistem še kako pomembno hijeno, ki osamljena tava naokrog. Z vetrom v laseh se le nekaj minut pred sončnim zahodom pripeljemo do šotorišča, kjer nas čakata večerni obrok in sladek spanec. Kamp ni varovan, zato lahko v mraku med šotori hodimo le s svetilko, kar da poseben čar in občutek mogočnosti narave proti krhkemu človeku.
Nedelja, 21. 6. 2026 (16. dan)
Ponoči nas spremlja rjovenje levov, ki doni skozi ravninsko pokrajino Serengetija, vendar se dokončno prebudimo šele okoli šeste ure ob času sončnega vzhoda. Pokrajina vsenaokoli je v jutranjih barvah zares neverjetna, zato po hitrem zajtrku poberemo šila in kopita ter se zapodimo naprej na lov za plenilci in plenom. Zanimivo je, kako urno se pokrajina znotraj na prvo žogo pustega in enoličnega Serengetija spreminja. Če smo se včeraj večinoma potikali po nizko- in visokotravnati stepi, le nekaj milj stran zaidemo v močvirnato pokrajino, bogato s povodnimi konji in strupenim vonjem njihovih izločkov. Na trenutke se vprašamo, ali je znotraj tekočine, v kateri žlobudrajo te za človeka nevarne živali, sploh kaj vode. Pravega odgovora najbrž niti ne želimo izvedeti.
Če si, dragi bralec, kadarkoli bral katerikoli turistični vodnik o afriškem safariju, si v njem gotovo zasledil izraz Velikih pet. Ta izraz so v 19. stoletju po času Jezusa Kristusa skovali lovci in vanj zaobjeli leva, afriškega slona, leoparda, bivola in nosoroga. Danes je ta seznam tata-mata za večino safaristov in tudi mi si na vse pretege prizadevamo pobližje ugledati leoparda (Juliji ❤️ je to že uspelo, a njena prizadevanja niso nič kaj manjša od preostanka skupine), pogled na nosoroga pa nam Matthew obljubi v Ngorongoru. Čeprav vztrajno z očmi skeniramo vsa savanska drevesa, nam leoparda ne uspe opaziti, vendar kljub temu na vse pretege uživamo in namesto tega ob enem izmed redkih vodnih izvirov stikamo za sloni.
Potem pa šok, o, moj Bog! Med manevrom obračanja se naša toyota vkoplje v blato, skrito pod suho plastjo zemlje blizu rečice. Na sredi Serengetija, kjer nevarnost preži na vsakem koraku, nam ne preostane drugega, kot da izstopimo iz vozila in ga poskušamo potisniti iz globeli. A zaman. Lopate zaradi prevelikega ključa ne uspemo dobiti iz vodila poleg rezervne gume. Vseeno se nam posveti sreča, ko se po Matthewovem radiu oglasi voznik, ki nam priskoči na pomoč in izvleče naše gare z razmočenega terena. Šele ko stojiš zunaj varnosti jeklene kletke sredi savane, se dejansko zaveš, kako neprijazna in nevarna je tovrstna pokrajina. Čeprav Matthew, ki redno vozi nemške kamermane in fotografe na dolge ekspedicije, gotovo ve, kaj dela.
Zaradi zamude nadaljujemo v pospešenem tempu in si ogledamo še leve, ki se lenobno prepuščajo sončnim žarkom, nato pa v stoječem položaju na poti proti izhodu neizmerno uživamo in občudujemo lepoto narave. Na obrobju Serengetija se danes za razliko od včerajšnjega dne kar pne čred zeber, gaze, gnujev in bivolov. Na minuto točno ujamemo 24-in-pol-urno okno za obisk narodnega parka, nakar opravimo okusno kosilo in se usmerimo proti območju Ngorongora. Dolga, dolga je cesta, tam za cesto pa so kraji, kjer živijo Masaji, ki jih na poti nenehno srečujemo pri paši živine. Zunaj postaja čedalje hladneje, na razgledni točki na krater smo si primorani kratke majice prekriti s puloverji, tisti najbolj zmrznjeni pa celo z anoraki. Kamp, v katerega prispemo, je naprednejši od včerajšnjega, saj ponuja toplo vodo, elektriko in lovca, prežečega na divje živali. Udobno se namestimo v šotore in povečerjamo. Ko utrujeni želimo zapustiti skupne prostore in se zlekniti na blazino ter skobacati v spalno vrečo, v objemu noči v kamp vdrejo nenevarne zebre in dokaj nevarni bivoli. Paznik se za njihovo prisotnost zmeni toliko kot Italijani za cestne predpise, zato se naša ekspedicija v hladu noči raje brzo prebije do svojih šotorov.
Ponedeljek, 22. 6. 2026 (17. dan)
V ledeno hladno jutro vstopimo še pred časom sončnega vzhoda, na hitro pozajtrkujemo in se ob sedem-nič-nič znajdemo v zavetju svoje toyote. Dan se tokrat začenja zgodaj, saj se podajamo na lov za nosorogi, ki živijo v kraterju Ngorongora in so aktivni predvsem v rani uri, zlati uri. Impozitna naravna tvorba je nastala pred dobrima 2 milijonoma let z eksplozijo vulkana, ki se je zrušil sam vase. Nastala kaldera, kot geografi imenujejo takle naravni pojav, je največja neaktivna tvorba te vrste na vsem širnem svetu, saj v globino meri okrog 600 metrov, njen premer pa znaša približno 20 kilskih metrov. Povrhu vsega je polna rastja in praktično nedotaknjena s strani človeške roke, zato si lahko predstavljaš, dragi bralec, da v Ngorongoru od življenja kar kipi.
Raj na Zemlji. To frazo bi nekateri uporabili za karibske otoke, drugi za lokalno oštarijo, spet tretji pa za zvrhano knjižno polico. Velika verjetnost je, da bi tanzanijske živali na predočeno besedno zvezo odgovorile le z: Ngorongoro. Hrane je tukaj tako v sušni kot tudi v deževni dobi na pretek, temperature se nikoli ne spustijo pod 10 ali dvignejo nad 25 Celzijevih stopinj, homo sapiensu je strogo prepovedano posegati v naravo, rob kraterja pa ščiti pred navalom naravnih sovragov iz bližnjega Serengetija. Vendar za večino živalskih vrst obstaja ena caka, slična oni iz Hotela California. You can check out any time you like, but you can never leave. Strma pobočja kaldere morebitne pobege uspešno preprečujejo. Med spustom so že od daleč opazne številne črede zeber, gnujev in bivolov, v daljavi pa ugledamo tudi zelo plašnega črnega nosoroga, s čimer odkljukamo seznam Velikih pet. Zelena in v današnjem dnevu docela hladna pokrajina je prečudovita, vmes se ravnina umakne kakšnemu hribčku, gozdu ali jezeru, sicer pa je večinoma ravninska in porasla z visoko travo. Nekajurna vožnja po kraterju spet mine, kot bi švignil, zato se kar prehitro poslovimo od flamingov, hijene in povodnih konjev, ki jih opazimo med neskončnimi masami zeber, ptičev in goveda.
Iz kraterja Ngorongoro se povzpnemo po strmi, za spremembo tlakovani cesti, po izhodu iz zavarovanega ngorongorškega območja zaužijemo kosilo, ki ga je pripravil Dennis, in se zbarantamo za kakšen spominek v bližnji prodajalni. Vse bolj čudno obnašajoč se Matthew, ki že nekaj časa ni ravno najbolj zainteresiran za naš safari, nas zapelje še do ogromne trgovine, kjer med drugimi spominki prodajajo tanzanit. Ta kamen je 1000-krat redkejši od diamanta, saj rudarji zanj švicajo le v enem rudniku na svetu blizu najvišje gore v Afriki, Kilimandžara. Njegov temno moder lesk je prelep in kot nalašč za nakit, edino s trdnostjo se ravno ne more pohvaliti, saj se na prstanih bojda kar rad okruši. Naše denarnice žal ne premorejo več sto ali mnogo tisoč evrov za tovrstne dragocenosti, zato jih le občudujemo skozi vitrine, Julija ❤️ pa si vseeno za foro pomeri prstan. Nekateri člani si nakupijo še nekaj suvenirjev, nakar se podamo do prenočišča, kjer smo bivali pred tremi nočmi. Nastanimo se in si ob Safariju spočijemo od safarija, večerjo pa prebijemo med burno debato o napitninah za Matthewa in Dennisa ter občasnim kukanjem nogometne tekme med Deželo srebra in Vzhodnim rajhom.
Torek, 23. 6. 2026 (18. dan)
Poslednje safarijsko jutro se kot vedno prične z zajtrkom, po katerem predamo napitnino kuharju Dennisu. Tukajšnje turistične agencije so se (sklepamo, da od Amerikancev) navadile, da turisti odštejejo nesramne vsote denarja za napitnino ne le vodniku, temveč vsemu osebju na poti. Glede na brezsramna pisna priporočila za tringelt bi naj naša skupina za petdnevno ekspedicijo odštela več kot nezaslišanih 1000 evrov, kar približno ustreza petim povprečnim tanzanijskim mesečnim plačam. Na tem mestu se raje ugrizem v jezik, da ne zapišem besed, docela neprimernih za tisk. Dodam lahko le, da se soglasno odločimo za krepko manjšo napitnino.
Jezero Manyara se dandanes nahaja znotraj istoimenskega narodnega parka, ki gosti nebroj živalskih vrst. Poglavitna težava jezera je, da se zaradi pomanjkanja odtokov in pojavljanja novih izvirov nekontrolirano širi, kar so gotovo mokre sanje (in to dobesedno) izsušenih srednjeazijskih vodnih teles. Takoj, ko zapeljemo mimo zapornice, nam pot prekrižajo pavijani in opice z zelo zavajajočim imenom, zamorske mačke. Najbolj luštne so kakopak tiste, ki svoje mladiče čistijo, jim trebijo dlako in jih celo nosijo na svojih hrbtih, kar je v okolici Manyare nadvse običajen prizor. Pot nas vodi do obale alkalnega jezera, v katerem opazimo lenobne povodne konje, pri čemer med priobalno vožnjo večkrat prečkamo predele z globoko vodo, v kateri bi običajni avtomobili že zdavnaj nasedli. Sloni, zebre, bivoli in žirafe nas na poti proti vročim vrelcem s svojo prezenco vselej razveseljujejo, Matthew je boljše volje kot včeraj, nam pa se zdi strašno fletno izogibati se razraščenim vejam dreves v stoječem položaju. Temple Run v živo. Edina razlika od te igre je vseprisoten prah, ki neprestano zahaja v našo toyoto. Nemara je Elda Viler za svojo zimzeleno Zlati prah imaš v očeh (in v zobeh in še kje) dobila inspiracijo prav na safariju.
Zadnje kosilo na safariju opravimo v bližini zares vročih vrelcev, ki ogrevajo zahodni del Manyare, nato pa kar prehitro nastopi čas za slovo od narodnega parka. Na poti do Arushe prevozimo številne majhne vasice s kaotičnimi masajskimi tržnicami, kjer se trguje z vsem živim. V Arushi se najprej podamo v pisarno s preostankom našega nabora nahrbtnikov, zatem pa nas Matthew zategne do avtobusne postaje. Tam pričakamo prihod avtobusa, ki nas po res slabih podeželskih tanzanijskih cestah mimo Kilimandžara vodi skozi noč proti Dar es Salaamu.
Sreda, 24. 6. 2026 (19. dan)
Makadam v Serengetiju je bil na hipe krepko boljši od nekaterih glavnih cest, nas pa te med premetavanjem vsaj dodobra uspavajo. V jutranjih urah prispemo do predmestij Zatočišča miru, kar v arabščini pomeni ime Dar es Salaam. Nekdanje glavno mesto, ki je prestolnično štafeto pred natanko 30 leti predalo dokaj neznani Dodomi, pa res ni kakršnokoli zatočišče česarkoli, temveč je kaotičen, nevaren in umazan kraj, prežet s smogom. Avtobus nas odloži na avtobusni postaji ob glavni mestni vpadnici, zatem pa se z Boltom po nekaj neuspelih poskusih vendarle zapeljemo do pristanišča, od koder plujejo trajekti za Zanzibar. Jutranja gneča je precejšnja, rdeča luč na semaforju je le priporočilo, vozniki tuktukov in mopedov s samomorilno miselnostjo pa prav tako ne pripomorejo k tekočemu prometu. Pristanišče je prav tako kaotično, vsi ti želijo nekaj prodati ali pa le pomagati, kdo bi vedel. Prekmurci imamo za kraje, kot je ta, lep izraz: razčesnjeno. Trajekt je v nasprotju z vsem ostalim presenetljivo vzorno urejen, s krova pa lahko občudujemo katedralo in lepše predele največjega tanzanijskega mesta.
Plovbo proti Zanzibarju preživimo v družbi prekrasnih pogledov na Indijski ocean in neposeljene majhne zanzibarske otočke. Zanzibar je otočje, sestavljeno iz več kot 50 otokov, so pa glavne znamenitosti skoncentrirane na glavnem otoku Unguja, znanem tudi kar kot Zanzibar, na tleh katerega se po izkrcanju s trajekta znajde naša odprava. Solidno naglo se prebijemo skozi pristaniški kaos v starem delu mesta Zanzibar, imenovanem Stone Town, in prisedemo v hotelski kombi, katerega šofer nas že nestrpno pričakuje. Pot nas vodi mimo nenormalno zanemarjenih socialističnih blokov, ki jih je pokojna Vzhodna Nemčija dala sezidati kot dar za spreobrnitev Zanzibarja v socialistično deželo, zatem pa v zaledje otoka. Enoten arhitekturni stil je praktično neobstoječ, saj lepe palače mejijo na porušene kolibe, počrnele mehanične delavnice in trgovine z vso možno robo. Ceste prav tako sledijo tej maniri, saj se skorajda makadamska ozka steza nenadoma prelevi v hitro cesto z odstavnim pasom in obratno.
V Bungalove Baobab v kraju Jambiani na vzhodni obali otoka prispemo po dobri uri, kjer nas pozdravi nizozemska lastnica Barbara in nam razkaže kompleks s čudovitim bazenom. Prestradani popotniki, že 24 ur brez rednega obroka, se odpravimo v bližnjo restavracijo Rafiki's Chickies na piščančje kosilo. Okrepčani v lokalni trgovini nakupimo nekaj osnovnih zadevščin, zatem pa se podamo še na kratek pohod po plaži. Razen okoliške mladine med igranjem žogobrca in kvazi turističnih vodnikov, ki te popeljejo dobesedno kamorkoli po "čip prajz", gneče na peščenih sipinah ni. Utrujeni se vrnemo v hotel, vržemo v bazen, odigramo zgolj in samo eno partijo Saboterja in se podamo res dolgemu spancu naproti. Da vsake toliko zaradi omejenih zalog na otoku zmanjka elektrike, ne moti prav nobenega izmed nas.
Četrtek, 25. 6. 2026 (20. dan)
Danes je na sporedu dan relaksacije z Julijo ❤️, ležanja v senci, pohajkovanja po plaži, skoka v bazen, uživanja v ledeni kavi in srkanja koktajlčkov. Dragi bralec, na tem mestu si tudi midva zasluživa počitek, zato je opis pričujočega dne prilično kratek.
Petek, 26. 6. 2026 (21. dan)
Lajtmotiv Zanzibarja je besedna zveza "pole pole", ki pomeni "le počasi". Nihče nikoli nima nobene sile, stvari se premikajo še počasneje kot v Grčiji, a se za to noben ne sekira. Če ne bo zdaj, bo pa mogoče čez pol ure, če ne, bo verjetno jutri, dlje pa tako ali tako nima smisla razmišljati. Na splošno se nam zdijo Zanzibarci veliko manj zategnjeni in prijaznejši kot celinski Tanzanijci, časa pa imajo vsi na pretek. Tudi odličen zajtrk z lokalnim kruhom čapati, avokadovim speštancem in z res fantastičnim sadjem poteka v tempu pole-pole. Biti otoka navkljub na dan današnji ni časa za počitek, saj nas pred lesenimi durmi Baobaba v svoji toyoti pričakuje voznik Ishaka. Usmerimo se proti zahodu in se čez 5400 sekund znajdemo na eni izmed neštetih začimbnih farm, ki se imenuje Shabuta.
Lokalni vodnik, katerega ime je neznano, nas popelje naokoli in opiše rast najrazličnejših začimbnih vrst, ki jih premore kmetija. Poper, ingver, nageljnove žbice (klinčki po domače), muškatni orešček in druga najdražja začimba na našem ljubem planetu, vanilja, so le nekatere od dragocenih zeli, ki jih pridelujejo in v tujino izvažajo Zanzibarci. Vmes nam naš spremljevalec umetnik iz listov neznanega drevesa splete čudovite krone, za predstavnice nežnejšega spola pa še zapestnice in torbice. Drugi mož se raje kot z umetnostjo in s pletenjem ukvarja s plezanjem na drevesa, in tako v naši prisotnosti spleza na neverjetno visoko ter zibajočo se palmo. Na koncu ogleda nakupimo nekaj začimbnih in kozmetičnih spominkov ter podegustiramo slastno sadje, ki ga poleg začimbnic pridelujejo na kmetiji. Rambutan, mango, zvezdno sadje in najrazličnejše vrste banan pri tem ne zmanjkajo. Sadje je sladko kot najdba denarja v žepu jakne na začetku zimske sezone, veliko bolj grenki priokus pa pusti fehtanje mož za (pre)visoko napitnino.
Ishaka nas pričaka v senci dreves in nas skozi zgodnjepopoldansko prometno konico zapelje do marine znotraj Stone Towna. Tam nas z nasmehom pričakuje turistični vodnik Mr. Mu, ki nas povede na barko in že odplujemo Zaporniškemu otoku naproti. Približno 6 kilometrov oddaljen otoček od Zanzibarja pravzaprav nikoli ni služil za zapiranje porednih domačinov, temveč so ga na začetku prejšnjega stoletja otroci britanske krone v večji meri ponucali kot karantensko območje za obolele z rumeno mrzlico. Po pristanku si najprej ogledamo zidane temnice, zatem pa za galapaškimi druge največje želve širom sveta, med katerimi je najstarejša doživela že kar 202 obratov Zemlje okoli naše najbližje zvezde. Zares luštne in silno neboječe kreature. Mr. Mu nam ponudi krasno zgodovinsko lekcijo in nam osvetli historično dogajanje, ki je privedlo do združene Tanzanije. Dragi bralec, na otoku med večinskim delom zanzibarskega arhipelaga in celinskim delom svahilske dežele se razsvetliva tudi midva.
Tako kot Zambija je tudi današnja Tanzanija zmes neverjetnega števila etničnih skupin, ki so svahilsko obalo začele poseljevati nekje sredi srednjega veka. Lega ob Indijskem oceanu je že v tistih davnih časih omogočala pomorsko trgovino, v največji meri s Perzijci, z Indijci in Egipčani. Zategadelj nikakor ne čudi, da je območje pod nadzorom sultanata Kilwa cvetelo in si kopičilo bogastvo. Za razliko od Zambije so območje današnje tanzanijske obale in Zanzibarja za grenki zaključek srednjega veka skupaj z Mozambikom uspešno okupirali Portugalci. Pristaniškogalska poimenovanja so se skozi leta ohranila in so še danes močno prisotna na Zanzibarju, denimo v imenu drugega največjega otoka Pemba. V strateško vojno za vzhodnoafriško obalo se je v sredini 17. stoletja vmešal Oman, ki je po neverjetnih 80 letih bojev porazil Portugalce in zavladal svahilski obali. Trgovina na Zanzibarju je pod novimi gospodarji še dodatno vzcvetela. Sliši se skoraj prelepo, da bi bilo resnično, in res je bilo temu tako: Zanzibar je v 19. stoletju postal vzhodnoafriški epicenter trgovanja s sužnji. V Stone Townu so trgovci, med njimi zloglasen Tippu Tip in njegova pajdaška sodrga, po znanih podatkih pridržali in v nesrečno usodo prodali več sto tisoč nebogljenih duš. Na neki točki je situacija šla tako daleč, da je bilo zasužnjenih in v delo prisiljenih med 65 in neverjetnimi 90 odstotki črnskega prebivalstva Zanzibarja. Zadeve so pristojnim ušle preko vseh meja, zato jim ni preostalo drugega, kot da so pod vse močnejšim pritiskom mednarodne javnosti suženjsko trgovino v 90. letih 19. stoletja naposled prepovedali. Krvavi madež v zanzibarski zgodbi pa ostaja vse do današnjih dni.
Barčica po morju plava in nas skozi večerne bučne valove nekje okoli šeste ure popoldne oziroma dvanajste po svahilijskem času (0.00 je čas sončnega vzhoda, zato so kazalci domačinov zamaknjeni za šest ur nazaj v primerjavi z našimi kronometri) povede nazaj do stonetownske marine. V polmraku nas vsevedni in neverjetno uslužen Mr. Mu vodi skozi stari del mesta. Belo ometane hiše so tako kot cel Zanzibar sestavljene iz arabskih, afriških, perzijskih in indijskih arhitekturnih elementov, skupaj pa tvorijo pravi blodnjak, podoben onemu v maroškem Fezu. Večerno dogajanje na ulicah je živahno, hupajočih mopedistov zlepa ne zmanjka, prisotnih je tudi nekaj turistov, veliko domačinov pa se zabava z igranjem domin. Mimo številnih tradicionalnih zanzibarskih vrat, trgovinic in rojstne hiše Freddieja Mercuryja se sprehodimo do katedrale, mošeje in tržnice, nazadnje pa še do obalnega predela. Od zunaj si ogledamo sultansko palačo, iz katere so od konca 19. stoletja do revolucije vladali zanzibarski sultani. Nazadnje si na tržnici, polni domačinov, privoščimo večerni obrok, ki pri Juliji ❤️ in tvojem skromnem pripovedovalcu sestoji iz tradicionalne enolončnice urojo, zanzibarske šavarme in soka sladkornega trsa. Neverjeten Mr. Mu nas, nasičene popotnike, povede še do Ishakovega kombija, ki nas popelje v gorko zanzibarsko noč in v Baobab.
Sobota, 27. 6. 2026 (22. dan)
Ishaka do Baobaba prispe že navsezgodaj, zato po zajtrku brž prisedemo v toyoto in se pustimo zapeljati na polotok, kjer se nahaja Modra laguna. Ta kotiček morja v Indijskem oceanu glede naravnih danosti spominja na sicer res čuden istoimenski film, saj je morje neverjetno prosojno in vselej odseva turkizno-modrikaste barvne odtenke. Tako kot v Omanu pred tremi leti se z Julijo ❤️ podava šnorkljat, vendar tokrat s preostalimi čudovitimi petimi popotniki. Zračna in morska temperatura sta bistveno bolj znosni kot takrat pri omanskih Dimanijatovih otokih, čez palec bi rekel, da sta po desetaka stopinj nižji. Plavanje je prijetno, čeprav nas izposojena oprema vselej malce jezi, koralni greben pa je zares lepo ohranjen. Ribic in ostale morske favne ni ravno toliko kot komarjev na Ljubljanskem barju, a vseeno uspemo ugledati denimo Nema in Dory. Kapitan čolna nas po kakšni uri med slastno malico iz ananasa, kokosa in lubenice zapelje nekaj kilometrov naprej, kjer sledi druga šnorkljaška runda, tokrat brez koral, a s številnimi morskimi zvezdami in ježki. Ko nam je občudovanja morskega dna in plavanja dovolj, se odpravimo na obalo in poslovimo od kapitana, potem pa se v baru nekateri odločimo za ledeno kavo, spet drugi pa za koktajle. Slabo nam res ne gre, ni kaj.
Uri počitka sledi kratka vožnja po neverjetno široki makadamski poti do ogromnega gozda z mangrovami. Sprva nas Ishaka povede skozi šumo in razloži, da je les teh nadvse zanimivih dreves zelo dober za gradnjo hiš, zatem pa prispemo v plažni bar Kae Funk. Plac je po vsem Zanzibarju poznan kot ena boljših žurerskih točk, ob našem prihodu pa je popolnoma prazen. Po pričanju domačinov se turistična sezona na otoku šele začenja, zato je trenutno turistov res nemnogo, kot bi dejali naši vzhodni bratje Rusi. Utaborimo se na ležalnike v prvi in drugi vrsti od morja, katerega valovanje vse bolj prehaja v eno izmed dveh dnevnih osek. Vmes skočimo v morje in spet nazaj na obalo, se okrepčamo s hladno pijačo in z okusnimi, a dokaj skromno odmerjenimi kalamari in v senci palm pričakamo čudovit tropski sončni zahod. V zadnji kitici dne sledijo le še vožnja proti Baobabu, polnjenje praznih želodčkov v Rafiki's Chickies in nočni počitek.
Nedelja, 28. 6. 2026 (23. dan)
Zjutraj spimo dlje kot običajno in po spet slastnem zajtrku iz zelenjavnih palačink in neverjetnega sadja (vem, da se ponavljam kot stara plošča) pod vodstvom šoferja Vibea krenemo na skrajni sever otoka Unguja v kraj Nungwi. Pred maršem na plažo vstopimo v akvarij, kjer glavno atrakcijo predstavljajo želve. V teh krajih se ribičem rado primeri, da se v njihove razpete mreže ujamejo majhne želvice. Ob tem se pogosto nekoliko poškodujejo in jih zato možje ne morejo enostavno vreči v ocean, saj bi predstavljale lahek plen plenilcem. Posledično jih pripeljejo v akvarij, kjer izurjena ekipa poskrbi za njih in jih ob primerni starosti izpusti v odprto morje. Vodnik nam najprej razkaže le nekaj dni do nekaj tednov stare želve v posebnem akvariju, zatem pa nas privede do morskovodne kotanje z odraslimi želvami. Ponudi nam, da jih z morsko travo dodobra nahranimo, Neža in Andi ter Julija ❤️ in moja nizkost pa se med njimi celo zapeljemo s kajakoma. Želvice so zelo radovedne in lačne kot Mars 🐾, zato veselja med hranjenjem ne zmanjka z nobene strani. Klara se poda celo v vodo in želvicam daje hrano med sprehodom v njihovi neposredni bližini. Na koncu si ogledamo mini muzej na prostem z okostjem kita grbavca in delfinskimi glavami in se počasi poslovimo od zanimivega akvarija.
Naslednja točka dnevnega reda je sprehod po plaži Nungwi. Razgledi na palme, pesek in kristalno čisto vodo so zares rajski, vsi se počutimo kot znotraj razglednice iz tropskih krajev. Lakota nas privede do indijsko navdahnjene restavracije Blue Tides. Julija ❤️ si naroči odličen piščančji kari s priokusom kokosa, tvoj skromni pripovedovalec pa ene najboljših kozic v njegovem življenju nasploh. Seveda se za te kraje spodobi vse skupaj poplakniti s sadnim napitkom in z ledeno kavo, med čakanjem na hrano pa odigrati rundo ali dve biljarda. Zanzibar kar kliče po uživanciji, kateri se, hočeš ali nočeš, težko izogneš, saj celotno vzdušje na arhipelagu konvergira k njej. Temperature se tako rekoč vsak dan v tej sezoni podnevi gibajo okoli 30, ponoči pa okrog 25 Celzijevih stopinj, kar le pridoda k rajskemu vzdušju na rajskih otokih.
Vibe nas po ozkih in nagnetenih priobalnih ulicah dostavi do nekaj kilometrov oddaljenega kraja Kendwa, kjer se pred sončnim zahodom utaborimo na krasni peščeni plaži in uživamo v svežini Indijskega oceana. Še plažni prodajalci, ki jim Zanzibarci radi rečejo "beach boys", niso nadležni, kot so nas vselej svarili vsi mogoči pisni in ustni viri. Ko sonce zaide za oblaki v smeri afriške celine, se nebesni svod ovije v lične barve, ki izgledajo kot naravnost iz Comptona vrhunske Dežele La La. V enem izmed barov si privoščimo še koktajlček in večerni prigrizek, zatem pa v trdi temi nastopi čas za vrnitev na vzhodno stran otoka in na naš drugi dom med bivanjem na Zanzibarju.
Ponedeljek, 29. 6. 2026 (24. dan)
Odlični zajtrk iz čapatija, avokadovega speštanca, zelenjave in sadja nas pospremi v naš poslednji zanzibarski dan. Prav je, da se poslovimo v slogu pole-pole, zato v tempu, sličnem Aston Martinovemu v aktualni sezoni Formule 1, spakiramo prtljago in se utaborimo na jambianski plaži ob bananini ledeni kavi z dodatkom kokosovega mleka. Sonce zares ne špara z UV-žarki, zato opoldan prebijemo v debeli senci starih palmovcev. Dragi bralec, čas je. Priveži se in pripravi možgančke na drugo polovičko tanzanijske zgodbe.
Med vseprisotno trgovino s sužnji v 19. stoletju vzporedno politično dogajanje ni bilo nič manj razburkano. Navdušen Omanski sultan Said bin Sultan se je leta 1840 ob podpori Britancev odločil, da bo namesto Muškata nova prestolnica bližnjevzhodne dežele postal Stone Town. Novopečeni Zanzibarski sultanat kot upravna enota ni obstal dolgo, saj se je omanski imperij leta 1856 razdelil med Saidova naslednika. Zanzibar je leta 1890 postal britanski protektorat, medtem pa je apetitov polno Nemško cesarstvo začelo resno pogledovati proti črni celini in je med svojimi kolonialnimi pohodi sčasoma osvojila kopenski del današnje Tanzanije (in Ruando ter Burundi), ki je postal znan kot Nemška vzhodna Afrika. Novopečena država je zdržala le dobra tri desetletja, saj so po prvi svetovni vojni na pariški mirovni konferenci antantne sile velikemu poražencu Deutschlandu odvzele nadzor nad ozemljem in ga dodelile Združenemu kraljestvu pod imenom Tanganjika. Drugo izmed obeh svetovnih vojn sta britanska kolonija in Zanzibar, še vedno pod oblastjo tamkajšnjih sultanov, preživela dokaj mirno. Kljub temu se v nobeni izmed obeh dežel nista cedila mleko in med, saj je inflacija povzročila dvig cen in posledično le poglobila vseprisotno revščino. Ustreznik zambijskega Kennetha Kaunde, Julius Nyerere, je s svojo nacionalistično stranko leta 1961 povedel Tanganjiko na samostojno pot. Dve leti pozneje se je po krvavi Zanzibarski revoluciji izpod sultanove vlade osamosvojil še Zanzibar. Naposled je leta 1964 prišlo do združitve obeh dežel: Tanganjika je posodila člen Tan, Zanzibar Zan, -ia pa se je lepo slišalo, in tako je novoustanovljena država dobila ime Tanzanija. Nyerere je s svojo vlado ubral nenavadno pot krmarjenja med v takratnem svetu modernim socializmom in afriškim nacionalizmom, deželi pa je zaradi grozljivo čudnih vladarjevih idej šlo veliko slabše od sosednje Kenije. K blaginji nikakor ni pripomogel vojaški zaplet z Ugando leta 1978, a so se trendi po reformah in zamenjavi predsedstva sredi osemdesetih vendarle obrnili kvišku. Od takrat Tanzanija počasi in vztrajno napreduje v gospodarskih kazalnikih. A pot do resničnega mednarodnega uspeha je še dolga.
Dolg razmislek zamenja sprehod ob plaži proti letoviškemu kraju Paje. Nekaj časa se sprehajamo po sipinah, zatem smo zaradi prihajajoče plime primorani korakati po morju, nazadnje pa nas sila narave prisili, da uberemo pot po asfaltni glavni cesti. Po pol ure hoda prispemo na glavno plažo v kraju Paje, kjer so na obzorju že od daleč opazni kajti, saj je veter nadvse ugoden za njihove morske podvige. Idealen kraj za mojega prijatelja in strastnega kajtarja Tadeja. V enem izmed barov si naročimo hladne napitke in se zapodimo v topel H2O. Srečni preskakujemo valove in se izogibamo nevarnim kajtarjem, nekje ob času polmraka pa se naposled poslovimo od zanzibarskega koščka Indijskega oceana. Dodaten nasmeh na obraze ob povratku na kopno nariše cena napitkov, saj je ledeno pivo Kilimanjaro znotraj srečnih uric dostopno že za evro sedemdeset, povprečen koktajl pa za peščico nemških orlov. S taksijem jo uberemo do zdaj že zares prijateljskega Rafiki's Chickies (rafiki v svahilščini označuje ravno prijatelja), kjer v želodce spakiramo zadnji obrok na otoku, zatem pa si nekoliko odpočijemo ob ležernem spremljanju zaključka tekme med Japonsko in Brazilijo.
Torek, 30. 6. 2026 (25. dan)
Natanko opolnoči nas na parkirišču Baobaba pričaka šofer, ki nas zapelje do glavne zanzibarske zračne luke. Vožnja je povsem idiotska, saj nori voznik seka sleherni ovinek, blenda vsem na poti in skoraj zbije dva nesrečneža na mopedu. Kljub temu vsi živi in zdravi prispemo na letališče, kjer po krajšem ždenju v čakalnici oddamo kovčke, nakupimo še zadnje spominke in prisostvujemo neverjetnemu izpadu Nemčije z mundiala, zatem pa se ob nehumani četrti uri zjutraj vkrcamo na krov turškega boeinga. Po sedmih urah v zraku se končno znajdemo v Evropi na dobrem novem carigrajskem letališču. Malce pohajkovanja, počitka, kakšen prigrizek in kava, zatem pa uberemo še poslednjo letalsko etapo proti Sloveniji. Na letališču naju z Julijo ❤️ pričakata Lela in Mars 🐾, preostalo peterko popotnik pa njihovi najbližji. Nepompozno se poslovimo, naredimo kakšno spominsko fotografijo ali dve in s solzico v očesu odjadramo vsak na svoj konec naše ljube domovine. Hakuna matata!
